Hompoš (Pohorski dvor)

Severovzhodne obronke Pohorja obvladuje grad, ki je eden najstarejših na ozemlju današnje Slovenije in je tesno povezan z začetki srednjeveškega Maribora. Med 11. in 21. stoletjem je bil večkrat predelan in povečan, med letoma 2007 in 2008 pa je bil temeljito prenovljen. Prenova je razkrila številne zanimive podrobnosti iz njegove gradbene zgodovine.

Leta 1124 je v pisnih virih izpričan spanheimski ministerial vitez Wernherus de Hvzi. Stavbno-zgodovinske in arheološke raziskave v letih 2007 in 2008 so razkrile, da je bilo fevdalno središče na tej lokaciji zgrajeno že v 11. stoletju, zelo verjetno pa še prej, morda že leta 985, ko se prvič omenja bližnji kraj Razvanje. Izvorno ime gradu – Hvzi ali Haus v slovenščini pomeni hiša, torej zidana, utrjena (grajska) stavba. Grad je to ime obdržal do 14. stoletja, ko so ga dopolnili v določnejšo obliko Haus am Bacher (Grad na Pohorju), iz katere se je razvilo Hausambacher, Hausampacher ter slovenske popačenke Hausenpah, Hausenpoh in Hompoš. Slovensko ime Pohorski dvor je grad dobil šele po drugi svetovni vojni.

Hompoš so postavili na izbrani lokaciji, saj ga je na zahodu varovalo Pohorje, na severu in severovzhodu pa reka Drava. Vizualno je obvladoval velik del Dravskega polja. Prvotno zasnovo ali najstarejše jedro današnjega gradu predstavlja trdna hiša, ki sestavlja zahodno polovico današnjega južnega grajskega trakta. Trdna hiša ni stala povsem samostojno in je nasledila vsaj dve starejši srednjeveški gradnji na isti lokaciji. Vsaj od druge polovice 11. stoletja je bila obdana z močnim obzidjem v obliki pravokotnika, ki je bilo na izpostavljenih severni in zahodni strani debelo do 2 m, na vzhodu in južni strani pa okoli 1,7 m. Na vzhodni strani je bilo obzidje visoko okoli 7 m, na zahodni pa okoli 5,5 m. Vse srednjeveške grajske stavbe na območju vzhodnega Pohorja so zgrajene iz trdega pohorskega skrilavca. To kamnino je v primerjavi s peščenjakom zelo težko obdelovati, zato je zidovje brez izjeme sestavljeno iz grobo obklesanih kamnov.

Hompoški bergfrid so zgradili pred letom 1323, ko je listinsko izpričano, da je bil grad sestavljen iz dveh delov; polovico je predstavljal zgornji del gradu s stolpom, drugo polovico pa spodnji del gradu s kapelo. Do konca srednjega veka je bil Hompoš dokaj majhen in neugleden grad, saj ga Paolo Santonino, kancler oglejskega patriarha, v svojem popotnem dnevniku ob obisku savinjskega arhidiakonata leta 1487, – v primerjavi s sosednjim gradom Fram – ne omenja.

V prvi polovici 16. stoletja je bil grad deležen nekaterih prezidav, ki so bile verjetno posledica posedanja temeljev zaradi drsečega terena. Zaradi poškodb so podrli vrhnjo polovico visokega bergfrida, dvonadstropni ostanek stolpa pa so v obeh nadstropjih predelali za bivalne potrebe. Znižanemu stolpu so na južni strani prizidali dvonadstropni prizidek. Grad še naprej ni imel rezidenčnega pomena, saj so njegovi tedanji lastniki Stubenbergi bivali v večjem in udobnejšem Vurberku. Da je bil grad med manjšimi na Štajerskem, dokazuje tudi imenjski popis iz leta 1542, v katerem je Hompoš zelo skromno ocenjen. Baltazar II. gospod Stubenberg (ok. 1534–1583) je prebival na renesančno prenovljenem gradu Vurberk, Hompoš pa je zastavil. Hompoški grad se je začel razvijati kot manjše reprezentativno upravno in gospodarsko središče po prenehanju osmanske (turške) nevarnosti, ko je njegova utrdbena funkcija postala odveč. Ambiciozne renesančne predelave rezidenčnega dela gradu so se lotili v poznem 16. ali pa v 17. stoletju, vsekakor pred nastankom Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1680. Grad je tedaj v glavnih potezah dobil sedanjo podobo. Obsežna gradbena dela so morda izvedli tudi zaradi poškodb, ki jih je grad utrpel 7. maja 1635, ko je bil med velikim slovenskim kmečkim uporom zavzet in oplenjen.

V 18. in 19. stoletju je renesančno prezidani grad hitro menjaval svoje lastnike. V času lastništva Karla Krištofa pl. Curti-Francinija so v njem zgradili grajsko cerkev (sv. Petra), ki je leta 1740 postala hoška podružnica. Takrat so tudi za nadstropje nadzidali južni del pritličnega vzhodnega grajskega trakta iz 16. stoletja. Prodaja gradu leta 1764 je bila morda povezana s škodo zaradi požara, ki je grajsko poslopje prizadel prejšnje poletje. Ko je grad leta 1764 izgubil funkcijo rezidence graških dominikank in ko so bile vpeljane reforme cesarja Jožefa II., je grajska cerkev postala odveč, njeno končno usodo pa je leta 1805 zapečatila ukinitev tamkajšnjega beneficija. Nekdanjo grajsko cerkev so predelili na dve etaži, pri čemer so pritličje opremili z opečnimi kapastimi oboki, v zgornji polovici pa so uredili novo grajsko kapelo. Štiriosni severni del vzhodnega trakta je bil najverjetneje za eno etažo nadzidan v času lastništva Alojza pl. Feyrerja med letoma 1846 in 1877. Tako so izenačili višino severnega in vzhodnega trakta. Ko je grad malo pred letom 1878 obiskal Josef Andreas Janisch, je hompoški lastnik pl. Feyrer v njem hranil zbirki denarja in medalj, zbirko okoli 120 vrst lesa, manjšo zbirko mineralov, zbirko grbov in herbarij z okoliškimi rastlinami.

Okoli leta 1899 sta mati Marija in njen sin Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini dala hompoški grad temeljito prenoviti v historični maniri. Tedaj je grad postal reprezentativna gorska rezidenca višjega plemstva, obenem pa se je iz središča fevdalnega gospostva prelevil v sedež sodobno urejenega veleposestva. Do leta 1891 sta dala pred severno grajsko fasado tedaj še zakonca grof in grofica Nugent urediti manjši geometrični parterni vrt, ki ga je krasil okrogli vodni bazen oziroma ribnik z neorenesančno fontano na sredini. V tem času so iz ravnice Dravskega polja do grajskega kompleksa zasadili tudi do danes ohranjen dvostranski lipov drevored, ki je z dolžino okoli 1 km eden najdaljših tovrstnih drevoredov v tem delu Evrope. Ko je Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini leta 1911 grad prodal in se odselil, je s seboj najverjetneje odpeljal večino notranje opreme. Da je bil Hompoš v njegovem času lepo opremljen, pričajo kakovostne fotografije mariborskega fotografa Ferdinanda Weitzingerja iz obdobja med letoma 1891 in 1901.

Hompoš je bil za časa lastništva Pacherjev pl. Thienburgov po prvi svetovni vojni središče vzorno urejenega in naprednega kmetijskega veleposestva. V tridesetih letih 20. stoletja je bil grad za obiskovalce odprt kot penzion, ki je imel kopalnico, zunanje kopališče, teniško igrišče, mizo za namizni tenis, radio, avtomobilsko garažo in salon za igranje bridža, poslušanje glasbe in ples. Po okupaciji kraljevine Jugoslavije so Nemci leta 1941 v gradu uredili vojaško bolnišnico. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 ga je nova komunistična oblast Margareti Pacher skupaj z opremo zaplenila, grad pa je postal del splošnega ljudskega premoženja. Leta 1947 je Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije za izpraznjen grad, tedaj preimenovan v Pohorski dvor, izdalo gradbeno dovoljenje za njegovo adaptacijo. Dela so bila zaključena do leta 1952, ko so se v povsem prenovljenem grajskem kompleksu začela diplomatska pogajanja med Jugoslavijo in Avstrijo. Grad so v skladu z njegovo predvojno turistično namembnostjo preuredili v monden gorski sanatorij za potrebe jugoslovanskega zveznega ministrstva za notranje zadeve. Temeljito so preuredili tudi okolico gradu. Kopališče pred njegovo severno fasado je tedaj imelo večji in manjši bazen ter skakalnico. Prenovo grajskega kompleksa je najverjetneje vodil Plečnikov diplomant, arhitekt Vinko Glanz (1902–1977). Okrevališče za enakopravnejše državljane FLRJ je bilo v gradu zgolj do leta 1952, nato so v njem uredili sanatorij za tuberkulozne bolnike oziroma oddelek TBC mariborske bolnišnice z 260 bolniškimi posteljami. Leta 1972 se je v tamkajšnje prostore preselil oddelek za psihiatrijo mariborske bolnišnice, ki je tam ostal do leta 2005. V času dobrih treh desetletij je grad zaradi pomanjkljivega vzdrževanja precej propadel. Novo obdobje se je za grajski kompleks začelo po slovenski osamosvojitvi leta 1991. Mariborska Visoka kmetijska šola (sedanja Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru) je leta 1994 od državnega sklada kmetijskih zemljišč dobila za deset let v najem zemljišča in gospodarska poslopja posestva Pohorski dvor (60 ha njivskih površin, 55 ha sadovnjakov, 18 ha vinogradov, 22 ha travnikov in 180 ha gozdov). Tedaj je okoli gradu začel nastajati sodoben univerzitetni kmetijski center. Ko je šola po denacionalizaciji leta 2004 oziroma 2005 izgubila svoj sedež v stavbi nekdanjega bogoslovnega semenišča pod Kalvarijo v Mariboru, je bila sprejeta odločitev, da se sedež šole preseli na območje pri gradu Hompoš. Konstruktiven dialog med konservatorsko službo, lokalno skupnostjo, odločujočimi ljudmi z univerze in ministrstev ter končnimi uporabniki je v razmeroma kratkem času omogočil dogovor za revitalizacijo grajskega kompleksa in o načinu njene uresničitve. Na osnovi konservatorskega programa za prenovo gradu je arhitekturno podjetje Styria izdelalo projektno dokumentacijo za izvedbo gradbenih del. Dokaj radikalna prenova gradu je bila izvedena v letih 2007 in 2008. V grajskem kompleksu je bilo mogoče ustvariti 20 predavalnic, učne in raziskovalne laboratorije, kabinete, knjižnico, skupno kotlovnico, pisarne, sejno sobo in druge spremne prostore. Prenova je po eni strani omogočila revitalizacijo gradu in njegovo prilagoditev novim uporabnikom, po drugi strani pa njegovo celovito stavbno-zgodovinsko raziskavo in prezentacijo številnih kakovostnih historičnih prvin. Hompoš je eden redkih slovenskih gradov, h kateremu še vedno spada posestvo, večje od 300 ha. Danes je poleg blejskega gradu najstarejši ohranjeni grad v Sloveniji, ki ima še vedno sodobni uporabni namen.  Za njegovo navidezno skromno zunanjo podobo se skrivajo prvine, ki segajo do začetkov gradbenega snovanja v srednjem veku na Slovenskem in ga zato uvrščajo med najpomembnejše stavbne spomenike pri nas.